Zopet brskam tu po svoji stari skrinjici,
med drugim moje pismo tam leži.
Kot ljubezen tudi to že obledelo je,
v njem zapisal pa si mi besede te:
»Rad bi videl prelep ta nasmeh, ki omamlja me,
rad bi videl te modre oči, ki tako nežno gledajo me,
saj v meni še vedno spomin le nate živi,
na trenutke, ko svojo ljubezen si dala mi.«
S solzami v očeh še vedno vidim te,
tiho šepetam si: »Vrni se!«
A zaman vse upanje, vem, da ne vrneš se,
tam v daljavi znova pišeš pismo njej.
»Rad bi videl prelep ta nasmeh, ki omamlja me,
rad bi videl te modre oči, ki tako nežno gledajo me,
saj v meni še vedno spomin le nate živi,
na trenutke, ko svojo ljubezen si dala mi.«
Kar si storil mi, dragi,
hudo me boli,
a odpuščam ti.