Ko noč potisne dan
tja daleč stran od sanj
in se pomlad v zimo spremeni,
na mojem nebu je
novo upanje,
kot sneg prekrije sled preteklosti.
Nimam časa za spomine,
skrite v glasen krik tišine,
zvok ljubezni je nekje v zraku,
daje ritem mojemu koraku.
Vse v dežju izgubljeno
sonce barva v rumeno,
mavrica mi spet leži na dlani,
sreča znova je na moji strani.
Včasih se zgodi,
da zmanjka mi poti
in čuden strah se mi v oči zazre,
a to so le sledi
sence, ki bledi
in vedno znova se nebo odpre.
Nimam časa za spomine,
skrite v glasen krik tišine,
zvok ljubezni je nekje v zraku,
daje ritem mojemu koraku.
Pretekla noč je le odsev,
v žarke jo je dan ujel,
na svetli poti do neba
me smeh in sreča spremljata.