Jutranja zarja hribe ožarja, sonce se budi,
nov dan odpira svojo dlan, kot zlat cekin se vrh blesti.
Mali domovi, gorski vrhovi vabijo na pot,
kjer le tišina šepeta, svoboden sem povsod.
Ko grem na vrh gora, srce zapoje,
saj svetlo sonce spet zlati stezice moje.
Ko grem na vrh gora, skrbi pozabim,
saj vsaka pot svoj cilj ima na vse strani sveta.
Dolgi so dnevi, sivi, megleni, temne so noči,
ko dam nahrbtnik na rame, pa brž pozabim na gorje.
Skalne police, bele ovčice, tisoč drobnih rož,
tolažba moji duši so, ki boža me mehko.