Še zdaj zadrhtim, ko se spomnim
pomladi v dvoje in najinih slik,
ko kradla sva bogu trenutke
in živela za isti dotik.
Za danes, za jutri, za včeraj,
sva spletala niti na sončnih poteh,
potem pa v naročju tišine
uzrla luč je v drugih očeh.
Pa jo je odnesla druga pomlad,
čeprav sem imel, zares imel,
neskončno jo rad.
Če kdaj bo želela priti nazaj,
takrat bo prepozno, saj srce ne odpira 
dvakrat istih vrat.
Življenje ti da in ti vzame,
življenje izbira različne poti,
a tudi, ko sonce ti ugasne,
nekdo ti dal bo novih moči.