On je bil Peter iz Žalca,
ona Tatjana iz Luč.
Na veselici v Mežici,
sta se spoznala nekoč.
Peter je hodil k Tatjani,
vedno ko padla je noč.
Stal je pred njenimi vrati,
s šopkom nakradenih rož.
Znal je lepo govoriti,
želje je bral iz oči.
Vse je verjela Tatjana,
malo jih je ki ne bi.
Pa se je veter obrnil,
z njim je šel Peter drugam.
Na veselici v Rečici,
se je vrtel oni dan.
Naj vam povem da to ne gre,
da ljubil eno bi dekle.
Širok je svet in poln deklet,
pa vse so lepše kakor cvet.