Kadar vprašam po tebi, mi srce zadrhti
in bojim se resnice, da še vedno te ni.
Tvoja soba je prazna, vse odkar si odšla
in naš dom zdaj na tebe le spomine ima.
Nama cvetela je skupaj mladost,
vse od otroštva gradila sva most,
v meni bo vedno en košček srca
se spraševal le zakaj si odšla.
Upanje v naši družini še tli,
da nam nekoč spet pogledaš v oči
in vse poveš, kar nam nisi takrat,
ko od domačih zbežala si vrat.
Kadar vprašam po tebi, vidim solzne oči,
se nobeden od staršev s tem sprijaznil še ni.
Lepa, mlada, vesela, rosnih osemnajst let.
Brez besed odletela naskrivaj si v svet.