Še spominjam se viharja, ko moj očka zvedel je,
da fant lojtrco postavlja k oknu moje sobice.
Jaz pretakala sem solze, mama je mirila vse,
a moj fant vseeno k meni je prihajal še.
Sultana sem naučila, da ponoči lajal ni,
fantu pa sem naročila, da prihaja le v temi.
Saj sem vedela, da očka se že potolažil bo,
ko izve, da vse za zibko je pripravljeno.
Zdaj očka in mami vsak dan na sprehod
nikoli ne gresta več sama.
Ponosno pokažeta vnučka povsod,
poredno se smeje naš mali gospod.
Prav vse bi mu dala, razvajata ga,
postala sta kakor otroka,
saj sreča mladosti, ki že je odšla,
se znova obema smehlja.