Presneti čas, kako drvi,
kar naenkrat se zgodi,
da pogledaš Abrahamu v oči.
Saj ne vem, če naj trpim
ali naj se veselim,
ker se kmalu srečala bom z njim.
Bi morala bolj resna bit’,
svojo razigranost skrit’
in obnašati primerno letom se.
V meni pa vražički so,
radi mi nagajajo
kot takrat, ko sem bila dekle.
Je abrahamka naša
kot vino, ki zori,
z mladostnim žarom stopa
na pot prihodnosti.
Na mnoga zdrava leta
ji družno kličemo,
miru, ljubezni, sreče
obilo voščimo!
Ti s’ taka kot moj avto, ki mu ne manjka nič,
mi sosed ga zavida, k’ je ohranjen kot hudič.
Res huda je mašina, se mu letnik ne pozna,
porabi malo, pelje pa se boljš’ od novega!