Prišel je ta dan, ko te noč v temo je zavila,
zdaj daleč si stran, zakaj si nas zapustila?!
In veš, je težko zdej bit tiho o tem,
težko najt je besede, kako naj vse to povem,
težko it je naprej, ko nekoga si zgubu,
čeprav naredu si vse, a kot da nisi se trudu,
ker ne veš, kdo je kriv, a ti bi krivu vse,
ko bi najraje se pobral in izginu iz tle
in ko si rekla, kaj je narobe, bil nate sem jezen,
zato ker nočem priznat, da mi te vzela bolezen,
ker ni mi jasno zakaj, če bla si ti nasmejana
in nisem hotu živet s tem, da si hudo bolana,
nisem hotu živet in te gledat trpet,
ker nisem hotu dojet, da ti zapuščaš ta svet,
smo odkrili prepozno to bolezen zahrbtno,
vse, kar blo je živahnega, zdej v meni je mrtvo
in če kaj me tolaži, je to, da si se borila
in to od prvega dne, do dne, ko si nas zapustila!
Prišel je ta dan, ko te noč v temo je zavila,
zdaj daleč si stran, nekoč spet zvezde bova štela.
Prišel je ta dan, ko te noč v temo je zavila,
zdaj daleč si stran, zakaj si nas zapustila?!
In vse te kemoterapije, gledat te, kako umiraš,
te filali s tabletami, gledal sem te, ko hiraš
in z vsakim dnem bla si slabša in trpela,
prišla si do tega, da si umret si želela,
zakaj ravno ti, ha, zakaj ravno ti,
si nas mogla zapustit in to me boli!
S kom se naj zajebavam zdej, s kom se pogovarjam,
če tebe ni?
In vem, ti ne bi hotla, da jočem,
pa povej, kako naj neham, če ob sebi te hočem?!
Hiša ni več ista, vse postalo je tiho,
vse je hladno in mrzlo, zdej živimo z nevihto,
rad pogledam tvoje videje, da tvoj glas poslušam,
pa mi misel nate pravi, naj ne obupam
in če kaj me tolaži, je to, da si se borila
in to od prvega dne, do dne, ko si nas zapustila!
Čas prehitro mi vzel te, vzel te v svoje je zavetje,
a spet spusti te, ko hudo mi je, začutim te.
Vem, da zdaj nekje me paziš, spet se vrneš, ko te rabim,
ker ti za vedno z mano boš.