Odšla so vsa poletja, odšle so vse zabave,
šele 19 sem, bil živahne sem narave
in zdej ležim tu v mlaki krvi,
da sanje si lovim, ker živet se mi mudi,
a mene ni, za vedno sem zaspal,
trikrat bil zaboden, poglej me, ves krvav,
nič več osvajanj punc in ostalih pizdarij,
zdej nekje bom pokopan in tam svečka naj gori,
kako povem naj mami, kako povem očetu,
da sem odšel in ni me več na svetu,
moja soba prazna in v njej bo le tišina,
še ena mati, ki je zgubila sina.
Ker vsak boji se, da zapustil bo ta kraj,
a vsak želi si, da odkril bi ta svoj raj,
naj sonce sije med drevesa,
a kam nas vodi vse ta cesta,
ker življenje gre v sekundi,
zato ne škodi drugim.
O, fak, ne, nisem hotu tega,
želel te le vstrašit, a slišiš me kolega,
dej se zbudi, pa sej te nisem močno,
malo krvi, verjemi vse bo še dobro,
dej, odpri oči, ker nočem v zapor,
premlad sem še za to, stari, kaj si nor?!
Ok, bil sem ljubosumen, ker si vedno vse imel,
hude pičke, dober avto, vse, kar si si želel,
jaz pa bil v tvoji senci, tiho sem trpel
in razmišljal sem, kako bi vse ti to vzel
in fak, zdej sem tu, res sem te ubil,
a jaz premlad, da bi v zaporu gnil.