Danes težje bit je človek, lažje bit je zloben,
ostani zdej ti človek v tem svetu zlobe
in ne dovoli si, da vidiš svet narobe,
bodo skakali po tebi in zbili ti vse zobe,
pozabljamo, da sreča v majhnih je stvareh,
ni sreča material, ker sreča je nasmeh,
ljudje, smejat se ni greh,
bomo sami se pobili al pobil nas bo stres?!
Sej bi reku, sem obupal, a si ne dovolim,
sej bi reku, da sovražim vse, a potrpim,
sej bi reku, da uživam, a notri trpim,
sej bi reku, da bi zginu, a, pizda, rad živim!
Zato pusti živet, zato pusti živet!
Vsak ma svojo bitko, ujeto v majhen svet.
In vem, da svet je mrzel, krut,
vem, da vsak bi me sesul,
ne boš me videl, da padem na tla
in ko bo padel zadnji dež,
jst bom še vedno samo jst,
ni šanse, da se ti predam.
Verjamem v ljubezen in ne TV ekranom,
vsak bi mel ogromno, ne cenimo, kar mamo,
ko vejo, da si srečen, bi radi spremenili,
pridejo in grejo, ker smo jim dovolili,
raje sem na toči kot s hinavci na soncu,
ker js sem samo js in js odločal bom na koncu,
vsak nov dan treba dobro izkoristit,
dnevi se ponavljajo, ampak niso isti,
je težko biti človek, če redko ga je srečat,
je Titanik dokaz, da je potrebna tudi sreča,
kdaj se vprašam, ali sploh mi vemo,
da življenje, ki je dano, da je samo eno,
nam dana je svoboda, kot suženj se počutim,
zato je moj svet majhen, ne morejo ga zrušit
in naj bo jasno, da nebo je meja
ker tudi tebe čaka zelena veja.