In res ne vem, kako vse zdržim,
rabim krila, da stran jst poletim,
ker ta kraj tu ni zame, ker ta kraj tu ni zame.
Oh, you can’t hear me cry,
see my dreams all die,
from where you’re standing
on your own.
It’s so quiet here
and I feel so cold,
this house no longer
feels like home.
Vse je tiho, v hiši ni več smeha,
ni veselja, samo stavba in pa streha,
kdaj bo nehal, se sprašuje mlajša hči,
ko očeta več ne prepozna, kot da ga ni,
a on pije, pije in pije,
ker misli, da s tem bolečino ubije,
a ubija družino, družino, ki ima rad,
včasih bil ljubeč, zdej je kot pošast,
njega je strah, on boji se,
ker ve, da to ni prav, počasi zgublja smisel,
ko ga je strah, on gre pit,
a to ga spremeni v tisto, kar noče bit,
zdelane dlani in krvave oči,
s pijačo hoče skrit, kako trpi,
a točno to je krivo, a se tega ne zaveda,
on pa dalje srka viski s kocko leda.
Oh, you can’t hear me cry,
see my dreams all die,
from where you’re standing
on your own.
It’s so quiet here
and I feel so cold,
this house no longer
feels like home.
Pa začne se, ko pride do nasilja
in ko je alkohol bolj pomemben kot familja
in pol ta histerija, ki rodi se v otroku,
ko nonstop je pod stresom, nonstop je v šoku,
a ta otrok želi si, da izgine,
je vsakič ista pesem, ko tata domov pride
in tu nastopi strah, strah do očeta,
ni več moški, ki ljubi, je moški, ki pretepa,
sej je obljubu, da bo nehal pit,
občutek nemoči, ko ne moreš spremenit,
kar z ljubeznijo zgradil,
podrl je z alkoholom,
včasih srečen, da je živ,
zdej grozi s samomorom,
naše upanje je iskrica
in veš, nastopi konec, ko ugasne zadnja šibica.