U vetru
ValterapJst delam to stvar že kar en par let,
hodim svojo pot, z vso močjo besed,
jst predstavljam nov rod,
ka mam drugačen pogled na ta svet,
moja stran je zahod, zdej pa probi razumet.
Solkan s tam kjer sem in je
prou, da se sliši dopa flou.
V tej nori hiši, da se zruši slika reperja debila,
vodna oblika mojga stila,
tko ku kri po žilah, dobro bo nardila.
Vse je samo stvar samga sebe,
nobena šola me ni bistva naučila,
niti opozorila na pasti. Še zdej ne vem,
kej vse se mi lahko sploh zgodi,
še prej ku pridem do konca te poti,
še prej ku pridem do konca te poti,
samo to se mi zdi:
Da težko se je upret vetru, ka obrača vse ljudi,
v vse smeri sredi te mrzle noči. Tudi če se mi tresejo kosti,
moje oči iščejo sledi luči, tudi, če se mi kašenkrat zdi, da rešitve ni,
jst se držim te poti, (čiko) jst se držim te poti.
S tam, kjer si zdej ti,
se ti na vrh ne zdi tko strmo.
Ma če si brez moči, se boš vrnu v dolino,
ka se križajo poti, prej ku se ti stemni,
res kar pove Kreslin, od višine se zvrti.
In če pokonci sanjaš, tolko prej zares zaspiš
in če se spet zbudiš, tko ku jst, ugotoviš,
da sila ka drži povezane ljudi
preveč hitro popusti v hladu te noči.
In nisem sam samo zarad samga sebe,
ka prou vsak u vetru odleti,
če ne stoji na tleh od
začetka te poti skozi vse dolge noči,
na ulicah zahodne strani,
na ulicah zahodne strani, samo to se mi zdi:
Da težko se je upret vetru, ka obrača vse ljudi,
v vse smeri sredi te mrzle noči. Tudi če se mi tresejo kosti,
moje oči iščejo sledi luči, tudi, če se mi kašenkrat zdi, da rešitve ni,
jst se držim te poti, (čiko) jst se držim te poti.
Kej vse se je od dni, ka sem začel spremenilo,
kolko sive vode se pod mostom je prelilo.
Ma zdej je zasijalo moje sonce in pregnalo temne dni.
Jst stojim pokonci, tut ka mulci pravjo, da težim,
jst jim ne bežim, se jim rajš smejim
in jim dam še en dim, kadar upalim moj pis.
Ma že veš, da samo, če češ. Ja.
Da težko se je upret vetru, ka obrača vse ljudi,
v vse smeri sredi te mrzle noči. Tudi če se mi tresejo kosti,
moje oči iščejo sledi luči, tudi, če se mi kašenkrat zdi, da rešitve ni,
jst se držim te poti, (čiko) jst se držim te poti.
Si lahko samo to, kar si.
hodim svojo pot, z vso močjo besed,
jst predstavljam nov rod,
ka mam drugačen pogled na ta svet,
moja stran je zahod, zdej pa probi razumet.
Solkan s tam kjer sem in je
prou, da se sliši dopa flou.
V tej nori hiši, da se zruši slika reperja debila,
vodna oblika mojga stila,
tko ku kri po žilah, dobro bo nardila.
Vse je samo stvar samga sebe,
nobena šola me ni bistva naučila,
niti opozorila na pasti. Še zdej ne vem,
kej vse se mi lahko sploh zgodi,
še prej ku pridem do konca te poti,
še prej ku pridem do konca te poti,
samo to se mi zdi:
Da težko se je upret vetru, ka obrača vse ljudi,
v vse smeri sredi te mrzle noči. Tudi če se mi tresejo kosti,
moje oči iščejo sledi luči, tudi, če se mi kašenkrat zdi, da rešitve ni,
jst se držim te poti, (čiko) jst se držim te poti.
S tam, kjer si zdej ti,
se ti na vrh ne zdi tko strmo.
Ma če si brez moči, se boš vrnu v dolino,
ka se križajo poti, prej ku se ti stemni,
res kar pove Kreslin, od višine se zvrti.
In če pokonci sanjaš, tolko prej zares zaspiš
in če se spet zbudiš, tko ku jst, ugotoviš,
da sila ka drži povezane ljudi
preveč hitro popusti v hladu te noči.
In nisem sam samo zarad samga sebe,
ka prou vsak u vetru odleti,
če ne stoji na tleh od
začetka te poti skozi vse dolge noči,
na ulicah zahodne strani,
na ulicah zahodne strani, samo to se mi zdi:
Da težko se je upret vetru, ka obrača vse ljudi,
v vse smeri sredi te mrzle noči. Tudi če se mi tresejo kosti,
moje oči iščejo sledi luči, tudi, če se mi kašenkrat zdi, da rešitve ni,
jst se držim te poti, (čiko) jst se držim te poti.
Kej vse se je od dni, ka sem začel spremenilo,
kolko sive vode se pod mostom je prelilo.
Ma zdej je zasijalo moje sonce in pregnalo temne dni.
Jst stojim pokonci, tut ka mulci pravjo, da težim,
jst jim ne bežim, se jim rajš smejim
in jim dam še en dim, kadar upalim moj pis.
Ma že veš, da samo, če češ. Ja.
Da težko se je upret vetru, ka obrača vse ljudi,
v vse smeri sredi te mrzle noči. Tudi če se mi tresejo kosti,
moje oči iščejo sledi luči, tudi, če se mi kašenkrat zdi, da rešitve ni,
jst se držim te poti, (čiko) jst se držim te poti.
Si lahko samo to, kar si.