Sta na travniku ležala, ki v maju je cvetel.
“Ljubim te!” je šepetala, ko si jo je nežno vzel.
In okrog so črički peli soncu, ki je grelo svet,
kot da bi bili veseli, ker nov zemljan je bil spočet.
Ko otroka sta dobila, sta ljubila se še bolj.
Sta vzgajala ga in učila, da že malo je dovolj.
Večkrat so pohajkovali, šli so tja do travnika.
Ko so ga občudovali, pa sinku vedno rekla sta:
“Glej ta naš svet, tako je lep, kot lepe sanje.
Življenje imej za prekrasno potovanje.
Grde stvari naj ti te radosti ne vzamejo,
ker srečni so le, ki srečo res dojamejo.”
Leta mirno so jim tekla in otrok je fant postal.
“Pazi nase!” sta mu rekla, ko se je v svet podal.
“Lažnemu blišču ne nasedaj, ti se spomni travnika,
le pravih se vrednot zavedaj, pa sreča te bo spremljala.”
“Glej ta naš svet, tako je lep, kot lepe sanje.
Življenje imej za prekrasno potovanje.
Grde stvari naj ti te radosti ne vzamejo,
ker srečni so le, ki srečo res dojamejo.”
Ko z imetjem kdo baha se, meni to se čudno zdi.
Mislim si: “Kaj kažeš nase, saj minljiv si, kakor vsi.”
Jaz na svet drugače gledam, pa kaj, če d’narja malo imam.
Na bližnjem travniku posedam pa govorim: “Kako lep dan.”
“Glejte ta naš svet, tako je lep, kot lepe sanje.
Življenje imejte za prekrasno potovanje.
Grde stvari naj vam radosti ne vzamejo,
ker srečni so le, ki srečo res dojamejo.”