Včasih strah me je, drhtim.
Z grenko mislijo zaspim.
Da kdo zareže v naju, se bojim.
Poslan od zgoraj si nekje,
svet pozabil je na me,
ti v množici izbral si moje ime …
Včasih z mano je težko,
k sebi stisneš me skrbno,
in rečeš: »Veš, vse v redu bo!«
Skupaj zmoreva prav vse,
kar lepo ni in kar je,
ker drug za drugega boriva se!
Ker ti še znaš me ljubiti,
le ti z dotiki prevzeti.
Ti znaš še v naju verjeti,
ko drugi že zdavnaj predali so bitko srca!
Če telo postalo bo
okorno, strah me ni,
na krilih svojih nosil me boš ti.
In, če misel moja se
z vsakim jutrom izgubi,
povej mi spomine najinih dni!
Boš znal naprej me ljubiti?
Skrivaj za naju moliti?
V objem pred slabim me skriti?
In če odidem prej, vedi, te čakam na pragu neba,
a če odideš prej, prosim, pripravi mizo za dva.