Prvi je julij, pari sedijo,
gledam od daleč, srečni se zdijo.
Isto sva midva skupaj sedela,
leto nazaj le, isto želela.
Rad bi ti rekel, več kot oprosti,
da oprostiš mi vse te norosti.
Kaj mi denar bo, lažni kolegi,
vse bi zamenjal, za dan ob tebi.
Mogoče sem bil kdaj kreten,
mogoče sem bil neiskren,
mogoče sem kdaj drugim pel,
a sem te vedno rad imel.
Mogoče sem preveč lagal,
mogoče nisem bolje znal.
Mogoče sem preveč želel,
a sem te vedno rad imel.
Prvi december, klopce so same,
kje si, a se kdaj še spomniš name.
Jaz se še vedno težko prenašam,
kje sem ’mel pamet, vsakič se vprašam.
Ti si edina fore poznala,
če bi znal bolje, bi tu ostala.
A je prepozno, čas se ne vrača,
vsako neumnost, človek preplača.