Ni dvoma
TrkajJou, dons k čvrsti prsti primejo mikrofon in vklopjo to stikalo,
spet malo postavo tisto vidm ob seb dečka,
k je metu rap in njegov pogled v nebo med jato ptic.
Mislu je, da ne more mu nben nič, a resnica spet pič,
spet slišm tist krik turoben, k prhajal je iz druge sobe.
Mama bla na tleh, njena vera bla je greh.
Šla je iz stanovanja iskat svoje sanje,
“Kaj bo z mano?” je zdej vprašanje.
Ulca sam še lahk mi ostane,
a Savčani potegnl so se zame,
vzel so me med sebe, v tem hladnem svetu teme
občutek, kt da cesta te objeme.
Kasnej lubica na koki, cel krog globok v drogi,
še sam sem hotu it proti tej poti.
Ampak kjer je tema, tam je luč,
sam ponoč lahko kle vidš zvezde.
Vrnu sem se nazaj na mesto med vogali,
bil je tam mikrofon, ležu k v skali.
Izdru ga močno, stisnu k seb in v telo.
Nikol ne klone, zmajevo srce je Trkajevo srce
in sam ta srce ve, da …
Ni dvoma, rojen zato, da se dotaknem mikrofona.
Ena kri, ljubezen, k je zrasla izza betona,
en deček, k je meu srečo, da pove to –
ene sanje, k so se spremenile v dejanje.
Mal možnosti, ampak mam prložnosti,
tko k divji partizan, ko laufa sam proti Nemcem.
Moja ekipa je v živem pesku, kdo drug jih bo rešu?
Bog, Boginja? Pozabl nanjo, vse, kar hočejo, je lajno,
da se obesjo nanjo, enkrat ti povlečejo, pa še globji
notr v sranju, kokr da te iste sanje tisočkrat bi sanju.
A rima ta zbudi me, ona je tko, kt odsev mesečine
in jst sem tisti svetli volkodlak, k bo prišu po vas.
Ne mislim se lagat, brat, moje misli so nevarne,
najbrž bo spet padu atentat, laser na zatilju,
hladen strel v vrat, ceremonija in šli me boste pokopat.
K se to zgodi, me pokopljite pod peskom
skupej z mojim zvezkom, brez velikih piramid,
niti nočem spomenik, v moj spomin naslikite grafit,
pod njim pa en napis.
Ni dvoma, rojen zato, da se dotaknem mikrofona.
Ena kri, ljubezen, k je zrasla izza betona,
en deček, k je meu srečo, da pove to –
ene sanje, k so se spremenile v dejanje.
Savčani, yo, življenje je tko k kovanc,
izbira hitra – mož al cifra? Čas je, jeben čas je.
Nej se te dotaknejo te rime.
Nehi s tem, nehi s tem, to ni zate, to ni zate!
Fukn ta iks stran, bod v šoli,
ne tista Ambasada Gavioli!
Zdej pa fak, občutek, kt da battlam,
z vami grem do globine pekla
in nazaj, vedno z vami jebeni Trkaj.
Objamem te k seb. Čekn, čutš moj rap?
Ker mam te rad. Nehi s tem, brat,
nehi s tem, brat, probi me prebrat.
spet malo postavo tisto vidm ob seb dečka,
k je metu rap in njegov pogled v nebo med jato ptic.
Mislu je, da ne more mu nben nič, a resnica spet pič,
spet slišm tist krik turoben, k prhajal je iz druge sobe.
Mama bla na tleh, njena vera bla je greh.
Šla je iz stanovanja iskat svoje sanje,
“Kaj bo z mano?” je zdej vprašanje.
Ulca sam še lahk mi ostane,
a Savčani potegnl so se zame,
vzel so me med sebe, v tem hladnem svetu teme
občutek, kt da cesta te objeme.
Kasnej lubica na koki, cel krog globok v drogi,
še sam sem hotu it proti tej poti.
Ampak kjer je tema, tam je luč,
sam ponoč lahko kle vidš zvezde.
Vrnu sem se nazaj na mesto med vogali,
bil je tam mikrofon, ležu k v skali.
Izdru ga močno, stisnu k seb in v telo.
Nikol ne klone, zmajevo srce je Trkajevo srce
in sam ta srce ve, da …
Ni dvoma, rojen zato, da se dotaknem mikrofona.
Ena kri, ljubezen, k je zrasla izza betona,
en deček, k je meu srečo, da pove to –
ene sanje, k so se spremenile v dejanje.
Mal možnosti, ampak mam prložnosti,
tko k divji partizan, ko laufa sam proti Nemcem.
Moja ekipa je v živem pesku, kdo drug jih bo rešu?
Bog, Boginja? Pozabl nanjo, vse, kar hočejo, je lajno,
da se obesjo nanjo, enkrat ti povlečejo, pa še globji
notr v sranju, kokr da te iste sanje tisočkrat bi sanju.
A rima ta zbudi me, ona je tko, kt odsev mesečine
in jst sem tisti svetli volkodlak, k bo prišu po vas.
Ne mislim se lagat, brat, moje misli so nevarne,
najbrž bo spet padu atentat, laser na zatilju,
hladen strel v vrat, ceremonija in šli me boste pokopat.
K se to zgodi, me pokopljite pod peskom
skupej z mojim zvezkom, brez velikih piramid,
niti nočem spomenik, v moj spomin naslikite grafit,
pod njim pa en napis.
Ni dvoma, rojen zato, da se dotaknem mikrofona.
Ena kri, ljubezen, k je zrasla izza betona,
en deček, k je meu srečo, da pove to –
ene sanje, k so se spremenile v dejanje.
Savčani, yo, življenje je tko k kovanc,
izbira hitra – mož al cifra? Čas je, jeben čas je.
Nej se te dotaknejo te rime.
Nehi s tem, nehi s tem, to ni zate, to ni zate!
Fukn ta iks stran, bod v šoli,
ne tista Ambasada Gavioli!
Zdej pa fak, občutek, kt da battlam,
z vami grem do globine pekla
in nazaj, vedno z vami jebeni Trkaj.
Objamem te k seb. Čekn, čutš moj rap?
Ker mam te rad. Nehi s tem, brat,
nehi s tem, brat, probi me prebrat.