Ljudje v belem rekli so,
da mnogo dni več živel ne bo,
čeprav še majhen je otrok,
od nas poslavlja se tih in ubog.
A rad kot drugi bi živel,
rad mamici bi spet pesmi pel,
v naročje očka bi ga vzel,
z nasmehom svojim bi rad vse ogrel.
Glej, jutri je nov dan, iz upanja je stkan,
preljuba mamica, ne bodi žalostna.
Ljubezen tvoja je zdravilo prav za vse,
ko mine temna noč, boš srečna kot nekoč.
Po travnikih bi tekal rad,
spomladi bi ti šel rož nabrat,
zvečer bi stisnil k tebi se,
noči bi srečne prav vse spet bile.