Šmarjeta je nam preljubi naš dom, kjer mamica nas je povila
in vile so nam že v zibel tedaj muziko položile.
Ko zjutraj zbudi nas pesem zvonov, že ptički zažvrgolijo
viže srca, ki jih radost igra, saj v Šmarjeti veselje je doma,
viže srca, ki jih radost igra, nam najlepša je muzika.
Ko pod večer zberemo se v izbi, kjer vaje imamo,
godemo tja pozno v noč in se prav luštno imamo.
V izbi zveni kakor pomlad, v glasbi se srčno predamo.
Kdor nas pozna, rad nas ima, saj muzikanti smo za vas,
kdor nas pozna, rad nas ima, saj muzikanti smo.
V Šmarjeti se dobimo, da se poveselimo,
zvezde na nebu že žare, naj veselica se začne.
V Šmarjeti se dobimo, da se poveselimo,
ker smo vesela družba mi, radi plesali bi tri dni,
saj nas korajža pokonc’ drži, dokler se ne zdani,
saj nas korajža pokonc’ drži, Bevčevi trije smo mi!