Počasi se dani.
So to na meni
še vedno iste dlani.
So to še vedno isti
sledovi strast, razmetani med rjuhe
te čudne noči.
Počasi se dani.
Sem to še vedno
jaz in nisi ti.
Tako preprosto,
da kar zaboli.
Ko razmišljam in čakam,
da noč pobledi.
Potem si pravim, saj ni kriv,
kriva je ta noč.
Spletla je med naju
tisti magični obroč.
In kar naenkrat sem verjela, da je
pravi ta smeh, pustila, da me zgrabi
tvoj žalosten pogled.
Kako me zna speljati,
kako se spremenim,
da nimam več poguma,
čeprav se ne bojim.
Počasi se dani.
In jaz ne najdem več
svojih stvari.
Kako naj zbežim
od tvojih lazi.
Oči bom odprla,
morda pa te ni.