Zbiram tvoje besede
in spravljam jih v kot.
Malo za danes,
malo za jutri,
najbolj vroče
za sproti.
Z njimi pišem nov roman,
konca še ni,
a je že razprodan.
Morda bom nič,
morda bom vse,
morda bom smeh,
morda bom pesem, ki umre.
In vse je nič
in nič je vse,
jaz vem le to,
da noro, noro je.
Na tretji strani zgoraj
se primem za vrat.
Ga stisnem močno,
a ne prehudo,
da še zmorem obrat.
V porcelanu zagledam tog obraz.
Kot, da je moj.
Zakričim na ves glas.