Na tleh brez moči se skrivam pred tujimi očmi,
na zunaj popolno življenje drugim se zdi.
V začaranem krogu obupa vrtim se spet in spet,
v kavo nalivam si strupa, da lepši zdi se svet.
Ne vidim luči na koncu te vijugaste poti,
bi rada plesala na soncu a tukaj sonca ni.
Če te zlomi a te ne ubije,
ne predaj se, rada se imej,
nisi sama v tem, vse bo ok.
Za dežjem vedno sonce posije.
Ne predaj se, rada se imej,
nisi sama v tem, vse bo ok.
Brišem si solze z obraza, da jih drugi ne vidijo,
ližem si rane poraza, res dolgo se celijo.
Zapiram vsa vrata pred svetom a okna odprem
in zjutraj odhajam že z vetrom, proti toku grem.
Zdaj vidim luč na koncu te vijugaste poti,
plešem sama na soncu in teme tukaj ni.