Sivo žalostno nebo
skozi okno opazuje me,
šepeta mi, naj ne čakam te,
naj pozabim, da sem ljubila,
naj pozabim, da objeta sva verjela,
da vse solze bova skupaj preživela,
zdaj pa sama.
Sama jočem se, več naprej ne znam,
srce sprašujem, kje še upanje imam,
rada skrila žalost bi,
a izdajajo mokre me dlani.
Sama se zbudim, sama spet zaspim,
v sanjah vsako noč po tebi hrepenim.
Če imela bi še moč, ne bi le jokala,
naglas bi sama zakričala.
Sivo žalostno nebo
skozi okno opazuje me,
šepeta mi, naj ne čakam te,
naj pozabim, kar sva čutila,
naj pozabim na spomine, ki živijo
in le mene še bolijo,
ker ostala zdaj sem sama.