Daleč, daleč je srce,
ki v ljubezen je verjelo.
Pot v park odpelje me,
ko moj pogled ustavi se.
Na klopi nežnosti
v barvah radosti
po ljubezni zadiši.
Vse tako je kot tedaj,
ko še cvetel je najin maj,
le drug par tu sedi,
poljub ukrade si,
vrne me nazaj.
Daleč, daleč je srce,
ki za tebe je živelo.
Daleč tvoje je ime,
ki v pomlad me je odelo.
A v duši še gori,
za spomin za hip me prebudi.
Daleč, daleč je srce,
ki v ljubezen je verjelo.
Daleč, daleč je srce.
Zdaj drugačen diham zrak,
umirjen bolj se zdi korak.
Minila leta so
kot najino nebo,
mlado sonce je zašlo.
A globoko plamen tli,
nazaj si v tisti čas želi.
Ta pesem kot iz sanj
me pelje v novi dan,
kjer sva jaz in ti.