Noč je padla mimo mene
kot vsaka lepa stvar te zadnje dni.
Koža je podplat postala,
zdaj vem, o čem Prešeren govori.
Minute so kot dolge sence,
razvlečene v teden dni
težko si misli uredim.
Žulji so prekril’ srce
in vsak dan se kak nov razpoč’.
Premajhne čevlje obula sem,
da bi te ujela vsakič, ko greš proč.
Zato se delam, da je vse ok,
da je enako kot nekoč,
a žulji so prekril’ srce
in vsak dan se kak nov razpoč’.
Omare vse sem prevrnila
a ni veliko od tebe ostal’,
slika iz dnevne od predlani,
pižama tvoja in zelo star šal.
V sobi sem kot sred’ puščave,
prepuščena svojim solzam le,
težko si misli uredim.