Zakaj v sanjah znaš letet,
če raje greš po tleh?
Vsako jutro isti dan
pozabiš nočni smeh.
Med cvetove si razpet,
odbiješ se od sten.
Božji hkrati in preklet,
na dvoje razdeljen.
A plamen še gori za tvoj pogum,
globoko zakopan v ranjen um.
Poišči svoj način, kaj v tebi tli,
da v ogenj se razbesni, ko se zdani.
Vem, da znaš odpret oči,
tudi ko bediš.
Čeprav je lepši Lunin svet,
po Zemlji hrepeniš.
Med cvetove si razpet,
odbijaš se od sten.
Božji hkrati in preklet,
na dvoje razdeljen.