Tja v gore grem, ko je gozd še zaspan,
travnik pa nasmejan, zbuja se v sveži dan,
ptice mi v pozdrav, žvrgole svoj živžav,
oglasi prek dobrav, med drobnice se piščal.
Tja v gore grem, za stezico tam vem,
ki drži pod skale, tja v nevarne vrhe,
nič se ti ne boj, če greš v gore z menoj,
saj skale, v soncu jutranjem molče.
Tja v gore grem, za lepote tam vem,
ti za rože povem, ki so skrite ljudem,
v soncu se zbude, v vetru zadehte,
pa nikar, fantič moj, jih ne trgaj tam za me.
Gore vabijo, v svoje strme vrhe,
naju kličejo da, odzvanja srce,
vrnil boš z menoj, nasmejan se nocoj,
gora bo, ti zaklad razkrila svoj.
Gore, gore, vabijo strme gore,
gore, gore, v soncu se že bude.