Venec zeleni na mlaju
veter je zibal vesel,
v našem domačem kraju
praznik je bil in ples.
Deklice s svojimi fanti
v valčku vrtele so se,
mlad fant med muzikanti
mene je gledal le.
Kitaro, kitaro prebiral, igral je lepo,
igral je kitaro, a gledal je mene samo.
Ko se v večer je nagnilo
sonce prelepega dne,
pustil je fant glasbilo,
prosil me je za ples.
Vso tisto noč sva plesala,
v gori zasvetil je kres,
drugega jutra nič več
nisem bila dekle.
Kitaro, kitaro odložil za najin je ples,
pa vendar s kitaro mi fant je osvojil srce.
Kje je zdaj tista kitara?
Moj fant po svetu je šel.
Nisem ostala sama,
sinčka povila sem.
Spet v našem kraju je praznik,
mnogo preteklo je let,
zdaj najin sin kitari
pesmi izvablja spet.
Kitara, kitara, ki v sinovih rokah doni,
je druga, a meni nekdanje spomine budi.