Je od tistih srečnih dni premnogo že minilo let,
nocoj zapojem pesem si, naj joče duša spet!
Nocoj zapojem pesem si, naj joče duša spet!
Je spomin še zmeraj živ
na čas otroštva ranega,
ko sinka svoj’ga si učil,
kako se poje pesmica.
Rad ob tebi sem sedel,
brezskrbno kot nikjer drugje,
poslušal zvesto in želel
kot ti igrati le.
Stara očetova harmonika
še zmeraj najlepše zaigra.
Znan napev otožno zazveni.
Kam si izgubil se, čas mladih dni?
Se večer poraja že,
le kje minule so poti?
Zdaj sinek moj ob meni je,
spomine davne mi budi.
Je od tistih srečnih dni
premnogo že minilo let,
nocoj zapojem pesem si,
naj joče duša spet!