Smo šli od zgoraj, kjer se Kras konča,
od tam, kjer Istro Črni kal predstavi,
kjer prvič morje se očem nastavi
in se med griče izgubi Rižana.
Gremo v Koper al’ do Ankarana?
Smo šli na pamet, kamor pelje cesta.
Na levo v hrib, kjer sonce trte išče.
Smo rekli gremo malo na Gračišče,
pa smo končali tam na vrh Pomjana.
Gremo v Koper al’ pa do Pirana?
Ne na levo, ne na desno,
Koper, to je naše mesto.
Kdor ne skače z nami ni,
gremo skupaj, gremo vsi.
Naj se sliši: “Koper naj živi!”
Smo šli na drugo stran, na Hrvatine,
gledat Trst kako se burji skrije.
Ko čez Tinjan spusti se na Škofije
in nas povabi nekam tja v Dekane.
Gremo v Koper al’ do Ljubljane?
Smo šli naprej do konca zadnje ceste.
Opolnoči smo plašč z noči odkrili,
na Markovcu nebo so prestrelili,
le sneckbaristi pojejo v pozdrav:
“All you need is love…”