Ko sem prvič srečal te,
vsa očarala si me,
tvoje modre so oči
čar neba in nežnosti.
Pred oltar stopila sva,
dahnila si večni da,
kmalu sem v tujino šel,
tebe v mislih le imel.
Leta tekla so naprej,
rekla si mi: “Nič jih ne štej,
glavno je, da srečna sva,
ko doma se snideva.”
Podarila si mi ti
dve prelepi zvezdici,
sem po svetu služil kruh,
a poplačan je ves trud.
Najina pravljica življenja šteje zdaj že mnogo let,
polna nežnosti in sreče raste kakor beli cvet.
Najina pravljica življenja – ona raste sred’ srca,
polna radosti, veselja, naj se nikdar ne konča.
Spet z opojno kupico
ti nazdravljam z družbo to,
draga moja, ljubljena,
ljubim te iz dna srca.
Kjer bo tekla moja pot,
z mano vedno boš povsod,
vsaka pa obletnica
sreča je za naju dva.