Po robu hodim, nekaj me boli,
nikogar ne poznam
in kot da sreče nočem videti
je čas, da se predam.
V temi krožim, dolgo že ne spim
in nekaj me lovi.
Nevidne sence opazujejo,
borim se s paniko.
In ko naenkrat se obrnejo stvari,
odprem oči…
Saj tu in zdaj,
saj tu in zdaj je življenje.
Saj tu in zdaj,
saj tu in zdaj je življenje.
Objamem sonce, to ogreje me,
zavijam iz teme.
Svetlobe niso vajene oči,
zato že kar mižim.
Počasi spet prihaja upanje
in morje spet diši.
Ponovno vidim barve mavrice,
ponovno mirno spim.
Dolgo tega, polno solza,
a zdaj je svet velik in lep.
Saj tu in zdaj,
saj tu in zdaj je življenje.
Saj tu in zdaj,
saj tu in zdaj je življenje.

Tukaj in zdaj!