Nekje med ognjem in ledom visim,
ni več barv, ne vidim oblik.
Tam mi zastaja dih
in upanje bledi.
Nemir v prsih, ljubezen odhaja,
umira sonce, a novo nastaja.
Tam se rojeva svet,
še bolj lep kot prej.
Tam vas objamem spet,
objamem sredi zvezd.
Zdaj je čas, da vstanem in grem,
zdaj je čas, da se vrnem
med ljudi, med ljudi, ki so mi
dali tisto, kar me naredi.
Zdaj je čas, da se ne predam,
zdaj odjadram v nov dan,
ni besed, ni besed za vse,
kar v meni vre.
Danes sem tiste volje,
ko verjamem, da spet živim.
Gledam tja gor v vesolje,
v meni kerozin in kadim.