Razbite sirene, modre luči.
Prasice nam kradejo zdravo kri.
Distorzirane fabrike fantazij,
te le retardirajo roj ljudi.
Sinje modro je nebo, na nas je, da ostane vedno tako.
Tu ne rabimo živali, ki kradejo.
Koga najbolj peče rit se vidi na obrazih sklonjenih.
Ti ne vidijo neba, le pot do dna.
In pesmi lebdijo, ni pravih kril,
vrtinec odnaša srce domišljij.
Brez kritike tonejo, svet se duši,
prižgimo sirene, zbudimo ljudi.