Zdaj njemu daješ sebe,
njegove so besede,
ki moje so bile.
On bolj olikan je,
poljubi vsako noč te,
prinese ti objeme,
a bojim se, da ni isto kot z menoj.
Cvetijo znova polja,
iskrijo se vesolja,
le naju še boli.
Čeprav ob njemu si,
še v preteklosti živim,
zgubljen na pol poti,
molim zase.
Zdaj je, kar je, živiva vsak po svoje dalje,
slutim pa še, da v meni del je tebe nekje.
Zdaj je, kar je, spomini me zmrazijo vedno.
Je, kar je, kar ne vem, me ne boli.
Poskrila sva občutke,
odmislila trenutke,
ker lažje je tako.
A še utopim srce,
ko spet grem mimo tebe,
me vselej spet zazebe,
ker bojim se, da ni isto kot z menoj.