Zdi se mi posut ponoči žameten nebeški svod,
nemo gledajoč potapljam vanj to bol in vso nemoč.
Vsaka teh luči pa, zdi se mi, je srčne rane plod,
le spomini nate, ljubezen neizpolnjeno.
Tisoč solz sem preštela v dolgih nočeh,
pozabila na radost in smeh,
tisoč solz sem dala ti.
Tisoč solz v bolečini rotilo je oko,
posulo z biseri temi nebo,
tisoč solz ga zdaj krasi.