Iščem skrite misli, zlagam mozaik,
tvoj dotik odkriva moč skrivnostnih slik,
v moji duši sence, sled preteklosti,
ko izginejo one, tu si ti.
Berem tvoje sanje, nebo kot da ve,
kaj lahko ponudi in česa ne sme,
le molitev v zraku spremlja moj korak,
že čez nekaj trenutkov zakril me bo mrak.
In izginem v temi brez sledi,
kot odsev svetlobe, ki bledi,
kdaj sklenjen bo ta krog, ve le Bog.
V meni si kakor zanka, nerešljiva uganka,
tvoje želje neznane odpirajo rane,
spremljaš me kot usoda, kot večna zabloda,
slikaš davne spomine kot krik bolečine.
Berem tvoje sanje, nebo kot da ve, …
In izginem v temi brez sledi, …
V meni si kakor stigma, kot večna enigma,
tvoje želje neznane odpirajo rane,
spremljaš me kot usoda, kot večna zabloda,
slikaš davne spomine, kot krik bolečine.