O, ne odhajaj mi, predragi moj, prehitro proč,
dan se šele budi, še daleč je do jutra.
S teboj bila res je lepa noč,
kot takrat, prvikrat,
ko sva spoznala ljubezni moč,
to srečo imaš le enkrat.
Le lunca ve za najino ljubezen.
Včasih v daljavi se smehlja,
včasih pod okno privesla.
Le lunca ve za najino ljubezen,
takšno opojnost ti
ljubezen le stori.
Ko te na pragu spet poljubim še lahno v slovo,
rada odšla s teboj bi preko polj objeta.
Predraga, vrnil se kmalu bom
in tedaj bo tako,
kot si želiva oba srčno,
življenje bo steklo lepo.
Le lunca ve za najino ljubezen.
Večkrat smehlja se skozi mrak,
večkrat se skrije za oblak.
Le lunca ve za najino ljubezen.
Midva zaljubljena
greva na kraj sveta.