Ona je moj prvi spomin,
zvezda, ki se prva prižge,
je opora za korake,
tiste neodločne še.
Je zdravilka vseh bolečin
in blazina mehka za jok.
V meni zbuja večno željo,
da bi zopet bil otrok.
Draga mami, daj, ostani
sonce naših dni,
vnučke grej v naročju svojem,
kakor mene si.
Ne dovoli, da se čas dotakne ti srca,
ker je v njem preveč ljubezni,
draga mamica.
 
Tiho spremlja moje poti,
z mano smeje se in trpi,
me še vedno kot otroka
njene vidijo oči.
Jaz pa vse na svetu bi dal,
da lahko bi misel odgnal,
a razjeda me bojazen –
enkrat bom brez nje ostal.