Še preden sonce vzide za gorami,
nam polja in gozdove pozlati,
te skrb za delo že iz sna predrami,
čeprav utrujena še vedno si.
Kot vedno se za delom boš pehala,
dokler končal ne bo se še en dan;
in z mislijo se k delu boš podala:
ves trud tvoj vendarle ni bil zaman.
To pesem zdaj poklanjam tebi, mama,
prežene naj težave ti, skrbi;
nevidna vez se stkala je med nama,
jo slutita le srci najini!
Z besedo svojo nas naprej še vodi,
tako kot si vodila nas do zdaj.
V družini dolgo skupaj z nami bodi,
da spremljal vedno nas bo tvoj smehljaj!