Deset čez deset,
dotik brez besed,
nebo spušča mrak
na peron, na vlak.
Deževni večer,
molči peti tir,
ko zgrabi me noč,
boš že daleč proč.
Dolg objem v barvah ljubezni
sredi sive praznine,
dolg objem, ki ne mine
in spreminja ta jok v nežen zvok.
Vsako slovo malo boli,
a solza bo kmalu zrno soli.
Ljubezen je dež najinih sanj,
naj tvoje srce bo kot ocean,
preden greš stran.
Deset čez deset,
lovim tvoj pogled,
nebo spušča mrak,
ustavlja tvoj korak.
Vse vem in vse veš,
a zdaj, ko spet greš,
se zdi, da bo svet
v novo žalost ujet.
Dolg objem v barvah ljubezni
sredi sive praznine,
dolg objem, ki ne mine
in spreminja ta jok v nežen zvok.