Najina ljubezen je
le izložba iz pravljice.
Kot razstava kiča sveti se.
Lepa se zdi, a v njej mi tuj parfum diši.
Malo mene, malo nje,
skrivaš, a vsak že ve,
z njo delim si tvoje ustnice.
Se kdaj kesaš, da meni, njej in Bogu kradeš čas?
Ona ali jaz?
Povej mi v obraz!
Povej mi v oči,
če zmoreš še resnico, ne samo laži.
Ona ali jaz?
Hočem, da priznaš,
da si le pol srca
meni dal, ker ona ga že pol ima.
Ne, nisi dal ji prstana,
ne imena svojega.
Nikdar svetu nisi je priznal.
Meni pa dal pred Bogom si obljubo, a lagal.
Ko obljubljaš, drži se!
Ko poljubljaš, ljubi me!
Ko me vzameš, bodi čisto moj!
Saj ni poti, ki v ljubezni bi bila za tri.