Skozi spomin
neslišno kakor tat
princesa bolečin
se vrača v svoj grad.
Skozi spomin
jo čakam, brez besed,
sploh ne bežim,
saj vedno najde sled.
Pride in sproži plaz,
naslika svoj obraz.
Le zamižim in, in ona je tu.
V barvah jeseni lepi se name, spet diha v meni
kot melodija, ki me prevzame in nežno ubija.
V barvah jeseni lepi se name, spet diha v meni
kot melodija, ki me prevzame in ubija.
Skozi spomin
potuje kakor čas,
kot iz globin
odmeva ta njen glas.
Ona je noč in dan,
trenutek večnih sanj.
Le zamižim in, in zopet je tu.