Ne vem, kaj naj rečem, se zgodi.
»Poletje je krivo,« izgovor banalen.
Včasih se noč čudno izrodi,
čeprav je večer bil še čisto normalen.
Ne vem, kaj naj rečem, vse priznam,
kozarce bom plačal, grafite izbrisal
in tistih par rim, res me je sram,
a zid vse prenese, sem jih pač napisal.
In njeno ime je čisti slučaj,
prisegam, da jo nočem več nazaj.
Pa vem, da nihče mi ne verjame,
z južnim vetrom spet prihaja,
močno zavrti me in objame
in tu sva, vzhodno od raja.
In vem, da mi uničila bo poletje,
vse mine, njena senca pa ostaja.
Brez upanja spet iskal bom zavetje
tu daleč, vzhodno od raja.
Ne vem, kaj naj rečem, je, kar je,
ko junij udari, težko je živeti
in vsem govorim, da ni zaradi nje,
da njo sem pozabil pred mnogimi leti.
In padam do dna, na prag bolečin,
a lažem, da je zame le spomin.