V zeleni dolini v prekrasni ravnini
prelepi stoji tam naš mlin.
Zarasel v cvetje, ne sliši se mletje,
ponosen sem mlinarjev sin.
Je žito bogato, rumeno in zlato,
očetu srce to krepi.
Vse bel je od moke in žuljave roke,
to njemu polepša vse dni.
In kmetje veseli v kaščah imeli
so z žitom vse polne kadi.
Za moko domačo, za kruh in pogačo,
moj oče za to poskrbi.
Saj on je edini, ki gleda v dolini,
ko z dimnikov dim se vali.
Ko vetrič zaveje, srce se mu smeje,
po kruhu domačem diši.
Ko odrastem čez leta, bom vprašal očeta,
če mojo pomoč rabil bi.
Prijel bom za delo, pomagal veselo,
pomagal na stare mu dni.
Saj dolga že leta si oče obeta,
v srcu njegovem je mlin.
Jaz pa ne čakam, za njim le korakam,
ponosen sem mlinarjev sin.