Ko pride čas
Rok KosmačZvečer, ko pride čas, da spet odideš ti,
mi prišepneš na uho, da le moja si.
Zatisnem si oči in me poljubiš lepo,
zatem zbežiš tja v temo.
Ref.:
Kdaj bo sonce spet zasvetilo,
da videl tebe bom, ki siješ kot zlato?
Kdaj te objel bom in prijel za roko,
te odnesel bom v širno nebo?
Noč je dolga, hladna in temna,
preveč poti je, da bi našla se midva…
brez tebe je tako težko in vedno bo!
Zdaj hodim svojo pot in pogrešam te,
zakaj te tu ob meni ni, sprašujem se.
Pokaži svojo pot in jaz bom našel te,
da spet jaz k tebi vrnem se…
Ref.:
Kdaj bo sonce spet zasvetilo,
da videl tebe bom, ki siješ kot zlato?
Kdaj te objel bom in prijel za roko,
te odnesel bom v širno nebo?
Noč je dolga, hladna in temna,
preveč poti je, da bi našla se midva…
Brez tebe je tako težko in vedno bo!
mi prišepneš na uho, da le moja si.
Zatisnem si oči in me poljubiš lepo,
zatem zbežiš tja v temo.
Ref.:
Kdaj bo sonce spet zasvetilo,
da videl tebe bom, ki siješ kot zlato?
Kdaj te objel bom in prijel za roko,
te odnesel bom v širno nebo?
Noč je dolga, hladna in temna,
preveč poti je, da bi našla se midva…
brez tebe je tako težko in vedno bo!
Zdaj hodim svojo pot in pogrešam te,
zakaj te tu ob meni ni, sprašujem se.
Pokaži svojo pot in jaz bom našel te,
da spet jaz k tebi vrnem se…
Ref.:
Kdaj bo sonce spet zasvetilo,
da videl tebe bom, ki siješ kot zlato?
Kdaj te objel bom in prijel za roko,
te odnesel bom v širno nebo?
Noč je dolga, hladna in temna,
preveč poti je, da bi našla se midva…
Brez tebe je tako težko in vedno bo!