Ulice prazne,
pločniki sami,
čakamo jutro,
da nas predrami in spet
začnemo živet.
Zdaj pač imamo,
kar smo hoteli,
sonce je vzelo,
kar smo vzeli mu proč
davno nekoč.
Malo več miru in svet se znova bo vrtel.
Čisto malo treba je, da se človek spet rodi,
malo, malo in ne vse, kot navajeni smo bili.
Malo, malo treba je, da srce razbija bolj,
ker vsega bo, ko ljubezni bo dovolj,
ko bo ljubezni spet dovolj.
Maske na licih
smeh so prikrile,
mame jih bodo znova
odkrile za nas
in otroški ta glas.
Smo pozabili?
Vsi smo ljudje le,
čas pa izbral bo
znova vesele in glej,
vse bo ok.
Malo več miru in svet se znova bo vrtel.