Priznam, da prava sem pokora,
ki skuhat skoraj nič ne znam.
Na kavču svojega prostora
za vse na svetu stran ne dam.
Domače viže imam v krvi,
a tebi všeč je Plestenjak.
Za neumnosti sem prvi,
priznam, imam milijon napak.
Nikdar ne spomnim se na rože
in sama si oblečeš plašč,
ne morem pač iz svoje kože,
a tega ne počnem nalašč.
Očitno tvoje potrpljenje
veliko kakor Triglav je,
greniš ob meni si življenje,
trpela druga ne bi me.
Ker ti si tako posebna, ob tebi srečo imam.
A tega ti ne znam povedat’, kot da besed me je sram.
Ker ti si tako posebna, ne veš, kako mi je žal,
zato mi odslej verjemi, da boljši bom postal.
Od jutri se bom bolj potrudil,
zaslužiš boljši si tretma,
odslej te bom po rokah nosil,
ker si punca ena A.
Zdaj te pridno bom razvajal,
ti zjutraj skuhal kavico,
čez dan bom likal in pospravljal,
se ponoči šel romantiko.