Spoznavam,
da sebe ne poznam,
mi bereš dlan,
na novo odkrivam,
da včasih zmagaš le,
če se predaš.
Od vedno se noči bojim,
če sem s tabo,
v temi lahko sedim.
Ko izgine luč,
spregledam
in se zavedam,
da s tabo sama sem lahko.
Soj teh luči me zaslepi,
ne vidim, kdo se smeji, kdo grozi.
Zavesa pade,
ostaneš vedno ti.
Če grem s poti in cilja ni,
mi ujameš misel, da smisel dobi.
In če sem v temi,
s tabo strah me ni.
Zamenjam,
še par zlomljenih kril
za svoja dam,
če jih rabiš.
Sprejemam,
opri se na moj up,
če nimaš ga.
Dovolj mi je, da zamižim,
v tišini s tabo lahko sedim.
In ko več smisla ni,
spregledam
in se zavedam,
da s tabo sama sem lahko.