Glas, v glavi mi glas govori,
temne, nevarne stvari.
Jaz sem brez moči.
Vem, skušam naj ga zadušit’,
si dobre stvari govorit’.
Ne znam ga preglasit’.
Če bi slišal kdo vse, kar govori mi,
ko kriči, se smeje mi v obraz …
Vem, da konec blizu je,
a glas mi pravi še.
Res upam, da nihče ne zve.
Ker js nisem kriva, ne.
Ne, ne. Ne, ne. Nisem, ne!
Spet, za sabo spet brišem sledi,
da kdo me ne najde, ulovi.
Težke so noči.
Vem, močna je najina vez,
ne vem več, kaj prav je, kaj res.
To bo zadnji ples.
V temnih kotih skrivam se, ker ni rešitve.
Če izdam ga, padeva oba.
Vem, da konec blizu je,
a glas mi pravi še.
Res upam, da nihče ne zve.
Ker js nisem kriva, ne.
Ne, ne. Ne, ne. Nisem, ne!
Le en nasmeh pa mi kri zavre,
nimam nadzora, on hoče še.
Če komu povem zame, konec je.
Rdeče so stene, rdeča kri,
ponoči lahko se spustim z vrvi,
a težka je vest, ko se spet zdani.